Tema 2 Zgodovina načrtovanja za okolje
Načrtovanje za okolje se je pojavilo v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko sta postala očitna dva glavna okoljska problema: pomanjkanje naravnih virov in onesnaževanje. Kot možni rešitvi sta opredeljeni dve področji delovanja: proizvodni procesi in izdelki, rodila pa sta se tudi dva poslovno usmerjena koncepta: Čistejša proizvodnja in načrtovanje za okolje. Leta 1992, je IDSA (Industrial Designers Society of America) objavila katalog 12 dejstev o načrtovanju za okolje.
| 12 dejstev o načrtovanju za okolje | |
|---|---|
|
1. Naj bo trpežno.
|
7. Omogočite preprosto ločevanje sestavin izdelka, ki jih je mogoče reciklirati, od sestavin, ki jih ni mogoče reciklirati.
|
|
2. Omogočite enostavno popravilo.
|
8. Odpravite strupene/problematične sestavine izdelka ali poskrbite, da jih je mogoče pred odstranitvijo enostavno zamenjati ali odstraniti.
|
|
3. Oblikujte tako, da je mogoče ponovno izdelati.
|
9. Izdelki naj bodo energetsko učinkovitejši/učinkovitejši z viri.
|
|
4. Oblikujte tako, da je mogoče ponovno uporabiti.
|
10. Uporabite oblikovanje izdelkov za izobraževanje o okolju.
|
|
5. Uporabite reciklirane materiale.
|
11. Prizadevajte si za oblikovanje izdelkov, ki spodbujajo zmanjševanje virov (tj. izdelkov, ki odpravljajo potrebo po nadaljnjih odpadkih).
|
|
6. Uporabite materiale, ki jih je mogoče običajno reciklirati.
|
12. Prilagodite zasnovo izdelka, da zmanjšate količino embalaže.
|
Hkrati je bil leta 1992 vzpostavljen evropski znak za okolje – prostovoljni sistem, ki spodbuja podjetja, da tržijo okolju prijazne proizvode in storitve, ki so označeni z logotipom evropskega cvetja. Leto pozneje, leta 1993, je v Avstriji potekal prvi mednarodni natečaj za okoljsko primerno zasnovo.
Evropska komisija je v letih 2001 in 2003 z zeleno in belo knjigo (glej npr. Hübner et al. 2004) vzpostavila integrirano politiko izdelkov (IPP), ki je podlaga za akcijski načrt politike trajnostne potrošnje in proizvodnje (Evropska komisija 2008), del te politike pa je tudi sprememba direktive o okoljsko primerni zasnovi izdelkov (Evropska komisija 2005, 2009).
Ker so tradicionalne tehnike načrtovanja usmerjene v kratkoročno zadovoljitev kupcev, se pristop ekološkega oblikovanja ozira dlje, onkraj življenjskega cikla izdelka/storitve. Načrtovanje za okolj, kot je opredeljeno v standardu ISO 14062 (2002), je oblikovalski pristop, katerega cilj je zmanjšati vplive izdelkov in storitev na okolje v celotnem življenjskem ciklu, hkrati pa zagotoviti podobne ali izboljšane storitve za končnega kupca. Ideja je še vedno izpolniti zahteve potrošnika, vendar na bolj trajnosten način5 .
Eden od glavnih korakov dejavnosti načrtovanja za okoljeje okoljska ocena, s katero se ocenijo obstoječi vplivi izdelka ali storitve na okolje, medtem ko se okoljske izboljšave osredotočajo na iskanje okolju prijaznih rešitev.
Oglejte si spodnji videoposnetek o odgovorni proizvodnji družbe Patagonia:
ČAS ZA RAZMISLEK
Po ogledu videoposnetka o odgovorni proizvodnji družbe Patagonia poskusite odgovoriti na naslednja vprašanja:
🡪 Bi bili pripravljeni plačati več za odgovorno izdelan izdelek? Zakaj da, zakaj ne?
🡪 Ali ste vedeli, da ima Patagonia samoplačniški davek na Zemljo, 1 % za planet, s katerim podpira okoljske neprofitne organizacije, ki si prizadevajo za zaščito našega zraka, zemlje in vode po vsem svetu?