V Kuvajtu, od koder prihaja Fatemah, vsak dan proizvedejo 1,5 kg odpadkov na osebo, kar je dvakrat več od svetovnega povprečja, 90 % teh odpadkov pa je odloženih na odlagališčih. Fatemah želi to spremeniti, da bi Kuvajt sprejemal trajnostno ravnanje z odpadki.
Bila je soustanoviteljica Eco Star, neprofitne organizacije v Kuvajtu, ki reciklira odpadke iz gospodinjstev, restavracij in šol. Svoje podjetje je začela z lastnim denarjem in na družbenih omrežjih zbrala več kot 20.000 sledilcev, saj je na svojem ciljnem trgu širila ozaveščenost o recikliranju.
Eco Star je od svojega začetka leta 2019 recikliral več kot 3,5 tone plastike, 10 ton papirja in 120 ton kovin. Fatema pravi: “Vsi lahko ukrepamo in navdihujemo druge, da ukrepajo v večjem obsegu.”
“Ne pustite svojega vsakdanjega dela” – tako nam pogosto svetujejo. Vendar je Nzambi pustila vsakodnevno službo in tudi družabno življenje, saj je vse svoje prihranke porabila za financiranje poskusa na materinem dvorišču. Pravi: “Moji prijatelji so bili zaskrbljeni.” “Vsi so mislili, da sem nora, in veliko ljudi mi je reklo, naj obupam.”
Nzambi je ustanovila podjetje Gjenge Makers, ki proizvaja gradbeni material iz odpadne plastike. Ko je opazila, koliko plastičnih vrečk se znajde na ulicah Nairobija, je izdelala stroj, ki mešanico plastike in peska stisne v opeko. Z njimi je tlakovala pešpoti za domove in šole, zlasti tiste v skupnostih z nizkimi dohodki, kjer bi učenci sicer morali hoditi po umazanih poteh, saj so te opeke lažje in trajnejše od cementa ter cenovno ugodne.
Njeno podjetje zdaj vsak dan izdela 1500 tlakovcev in dokazuje, da lahko krožno gospodarstvo, v katerem se blago in viri uporabljajo čim dlje, nadomesti linearno gospodarstvo.
Ribič pete generacije Lefteris Arapakis je bil zaskrbljen, ko je v svojem grškem rojstnem mestu videl, da plovila namesto rib prinašajo mreže, polne smeti.
“Zelo me je skrbelo, da se moj oče in bratje s tem delom ne bi mogli preživljati,” je dejal Lefteris. Po napovedih naj bi bilo do leta 2050 v oceanih več plastike kot rib.
Lefterisa je skrb spodbudila k ukrepanju; ustanovil je Enaleio, prvo akademijo za trajnostni ribolov v državi, ki ribiče usposablja za okolju prijaznejše taktike. “Vsakega ribiča želimo opolnomočiti, da ulovi plastiko in jo pripelje nazaj v pristanišče ter jo predela,” je dejal.
Šola tudi organizira pomorsko skupnost v soseski, da zbira plastične odpadke, pri čemer so v okviru tega projekta iz oceana odstranili več kot 80 ton plastike. Enaleia je v sodelovanju z nizozemsko skupino začela reciklirati ribiške mreže v preproge, nogavice in drugo potrošniško blago.
Tudi voda, ki se zdi čista, na kitajskem podeželju morda ni varna za pitje. Po nekaterih ocenah je v državi do 50 % onesnažene plitve podtalnice.
“Predstavljajte si dva kozarca vode, ki sta videti enako, vendar je eden čist, zaradi drugega pa bi lahko zboleli,” pravi Xiaoyuan. “Kako bi izbrali?”
MyH20, Xiaoyuanovo podjetje, odpravlja negotovost z merjenjem kakovosti vode. Zbira podatke organizacije mladih prostovoljcev po vsej državi ter je na voljo kot mobilna aplikacija in podatkovna platforma. Ponuja metode za čiščenje vode, strankam zagotavlja najnovejše informacije o kakovosti lokalne vode in povezuje skupnosti s podjetji, ki čistijo onesnažene vodne vire.
Zaradi MyH20 ima zdaj več deset tisoč ljudi dostop do čiste vode, vendar Xiaoyuan s tem še ni končal. Pravi: “Motivira me navdihovanje ljudi, da ukrepajo.” Študentje prostovoljci pri MyH20 “bodo nadaljevali kariero na teh področjih in ustvarili rešitve za nekatere okoljske probleme, ki so jim bili priča med sodelovanjem z nami”, pravijo v organizaciji.
Max je plodovit izumitelj, katerega najbolj revolucionarni izum uporablja turbino za kondenzacijo zračne pare, s katero iz vetra pridobiva vodo. Zaradi podnebnih sprememb je pomanjkanje vode v Maxovem rodnem Peruju, kjer so številne vasi odvisne od drage dostave vode, resnično nevarno. Medtem ko lahko oskrba skupnosti s 100 prebivalci stane do 1 milijon dolarjev, Yawa stane le 70.000 dolarjev.
Yawa izpolnjuje osnovno zahtevo, saj je izdelana predvsem iz materialov, ki jih je mogoče reciklirati, in malo plastike, preprosta za uporabo in vzdrževanje ter prilagodljiva lokalni kakovosti zraka. “Ko sem prvič preizkušal to tehnologijo v različnih podeželskih skupnostih, sem veliko časa porabil za razlago tehničnih vidikov in znanstvenih postopkov, ki stojijo za njo,” je izjavil Max. V nekem trenutku me je ustavila ženska in rekla: “Mladi mož, samo vodo želim,” pri tem pa me je gledala v oči.